Ustanovitev svoje lastne skupine…

Glasba mu je segala do srca, zato si je postavil izzive, katere si je želel doseči. Leta 2000, ko je imel 17 let, se je prijavil na glasbeno tekmovanje, na katerem je po izboru strokovne žirije, s skladbo Še je čas (Vlado Kreslin), postal Prvi glas Gorenjske. Takrat je bil to zanj velik uspeh. In prav to je bil razlog, da je začel razmišljati, da bi se z glasbo začel ukvarjati bolj resno. Ustanovil je skupino Princeps, s katero so igrali pop rock glasbo. Sledilo je obdobje, ko so veliko nastopali na različnih gorenjskih prireditvah (Kranfest, Teden mladih, Oktoberfest, Veseli december,Lampijončki,…), na družabnih prireditvah po raznih osnovnih in srednjih šolah ter v mnogih gostinskih lokalih. Tako so si z mnogimi nastopi pridobili veliko izkušenj in pa tudi veliko zvestih oboževalcev. Seveda je bil čas za nov izziv. Leta 2001 so se s skupino prijavili na glasbeno tekmovanje v okviru oddaje Orion ter se uvrstili v finalno oddajo. Z lastno skladbo, ki nosi naslov Poletna pravljica, so zasedli odlično 6. mesto. V istem letu so zopet z lastno skladbo Nikoli ne reci ne nastopili tudi na festivalu Melodije morja in sonca – za mlade. Žal iz tekmovanja niso odšli z zmago, a so si vseeno pridobili nove izkušnje.

Prva zgoščenka…

Iztok je v okviru svoje takratne skupine Princeps največ truda in odrekanj vložil v ustvarjanje prve zgoščenke z naslovom Primus inter pares, kar bi v slovenščini pomenilo Prvi med enakimi. Zgoščenka je izšla 21. junija 2002, pod okriljem založbe Menart. Na njej je 12 pesmi, za katere je Iztok sam napisal večino glasbe in besedil. K samemu nastanku plošče pa sta veliko pripomogla pobudnik projekta Denis Kokalj in producent Matija Krajnik.

Zmaga na festivalu in kmalu propad skupine…

Kaj naj še storim- Princeps Mp3

Leta 2003 se je Iztok ponovno predstavil na festivalu Prvi glas Gorenjske, a tokrat s svojo skupino. Predstavili so se z lastno skladbo, ki nosi naslov Le kaj naj še storim. Po izboru strokovne žirije so osvojili 1. mesto, po izboru občinstva pa 3. mesto. Uspeh s skupino je bil zavidljiv, a zgodba Princepsov, ki je trajala od leta 1998 do 2003, se je žal končala. Iz Zadružnega doma v Žabnici, kjer so potekale vaje, so jim ukradli vso opremo. To je bil za skupino takrat prevelik udarec, ki je privedel do razpada skupine.

Po razpadu skupine je Iztok mislil, da je to tudi konec njegove glasbene poti. Ker pa je s svojim talentom prepričal mnoge, je kot pevec začel dobivati ponudbe različnih glasbenih skupin. Odločil se je za sodelovanje v skupini Prima Vista, ki je spremljevalna skupina priznane pevke Nuše Derenda. Skupini se je pridružil decembra 2003 in v njej ostal dve leti. V tem času si je nabral mnogo dragocenih odrskih izkušenj. Ker je bila v njem vse bolj prisotna želja po igranju kitare, po lastni skupini, po avtorski glasbi, se je s skupino Prima Vista sporazumno razšel.

Nova zgodba – projekt Gino in album Sreča…

Ljubezen do glasbe ga je tako gnala naprej po lastni poti. Iskati je začel producente. K sodelovanju ga je najprej povabil priznani avtor Aleš Klinar. Leta 2006 je posnel pesem z naslovom Žal mi je, za katero je glasbo napisal Aleš Klinar, besedilo pa je bilo delo Anje Rupel. In prav s to pesmijo se je prvič pojavil pod umetniškim imenom Gino. Po koncu sodelovanja z Alešem Klinarjem je začel iskati novo ekipo.

V Ljubljani je spoznal Nermina Puškarja, pisca glasbe (le ta je sodeloval tudi z glasbeniki kot so: Cetinski, Merlin, Matahari). Nermin je takoj vedel kaj si Gino pravzaprav želi in tako sta začela sodelovati. Sledilo je obdobje ustvarjanja in pripravljanja prvega samostojnega glasbenega projekta. Leta 2008 je pri založbi Nika izšel Ginov težko pričakovani samostojni album, ki nosi naslov Sreča. Pri nastajanju albuma so sodelovali mnogi priznani glasbeniki. Poleg Nermina Puškarja kot avtorja glasbe, so sodelovali še producent Dejan Radičević(NEISHA, SIDHARTA…), tekstopisec Rok Terkaj, da pa pesmi odlično zvenijo, pa so poskrbeli Jani Hace – bas (SIDHARTA, JOSIPA LISAC…), Dado Marinković – bobni (GIBONNI, T. CETINSKI, N. PUŠKAR…), Matej Mršnik – kitara (LAIBACH, TINKARA KOVAČ…), Denis Horvat – klaviature (G. GJURIN…), Klemen Kotar – saksofon in Goran Muskovski (MAGNIFICO…) – tolkala.

Plošča je nastajala dobro leto, na njej pa je 10 skladb, ki skupaj ponujajo 40 minut kakovostne pop rock glasbe. Plošča je zelo raznolika, zato pravzaprav vsak lahko najde na njej nekaj zase. Če Ginu zastaviš vprašanje, zakaj album nosi naslov Sreča, ko pa to ni naslov nobene skladbe iz albuma, bo brez pomisleka odgovoril, da je to ime enostavno začutil. Pravi, da danes ljudje vse bolj pozabljajo na to, da so lahko srečni tudi zaradi majhnih stvari, zato danes malokrat slišiš nekoga reči, da je srečen. Gino tako s svojim albumom med drugim želi sporočiti, da je to ena izmed tistih majhnih stvari, ki je njega neopisljivo osrečila in tako postala, vsaj zanj, nekaj velikega.

Plošča je bila IZTOKOVA velika želja in je v njo vložil zares veliko truda in odrekanja. Je rezultat konkretnega dela in lep spomin za prihodnost. V medijih se je najprej pojavil s skladbo Bodi tu (konec septembra 2008), v začetku decembra 2008 pa je zanjo posnel še videospot.

Želje za prihodnost…

Gino že od vedno najraje nastopa v živo in čim več takih nastopov si v prihodnosti tudi želi. Bolj aktiven želi postati tudi kot avtor glasbe. Album Sreča je bil zanj sicer lep dosežek, a želi si jih posneti še več. Glasba je vsekakor tisto v čemer Gino najbolj uživa in bo zato v njej sigurno tudi v prihodnosti ostal in se še naprej izpopolnjeval.